3je stebri Inštituta M.O.S.T. skozi praktične primere

Odnosi in komunikacija v (družinskem) podjetju

Na pogovor nas je povabil ustanovitelj podjetja, ki še sam ni točno vedel, kako opisati težave. Podjetje je že kaki dve leti stagniralo, pred tem pa so 5 let drastično višali tako prihodke, kot dobiček. 

Ko smo vstopili v prostore podjetja, sem takoj začutila, da morda nismo ravno dobrodošli. Ne v smislu da bi z nami bilo kaj narobe, pač pa so bili zaposleni videti utrujeni in naveličani. Sestanek se jim je zdel samo še ena od obveznosti, ki jih morajo opraviti v delovnem času. 

Zanimivo je bilo sedeti za mizo z direktorjem podjetja, ki je hkrati lastnik, obema potomcema in lastnikovo ženo. Ob našem zastavljenem vprašanju, zakaj so nas v resnici poklicali na razgovor, so se samo spogledali. 

Po nekaj minutah mučne tišine, je ustanovitelj odgovoril, da smo tu zato, ker nekaj ne štima. Zanimivo je bilo opazovati skupinsko dinamiko družine in sodelavcev.

Vsak pri sebi problema ni zaznaval, razen lastnika. Vsak od njih je v službo prihajal zgolj zato, ker je pač treba delati…

Nadaljevali smo z analizo in ob naslednjem našem vprašanju, ali se med seboj pogovarjajo zgolj in samo o podjetju, ali tudi o osebnih zamerah, čustveni bolečin, strahu, so se nasmejali in v en glas odgovorili, da samo o podjetju. 

Predstavljajte si štiri člansko družino, ki ne komunicira, ki ne izraža svoje bolečine ali jeze, ki je polna zamer in kljub vsemu ne vidi, zakaj določene stvari ne delujejo več. V vsakem podjetju so ljudje, osebe, polne čustev, različnih spominov in ne nazadnje s popolnoma različnimi karakterji. Kako naj deluje ura, če se zobci v njej zatikajo? 

Torej, vsak od nas v neko skupino prinese neko drugačnost. Skupaj smo del celote. Stvari delujejo, ker so zdravi posamezniki tisti, ki sestavljajo mehanizem. Tu ne govorim o fizičnem zdravju, ampak o tistem, ki ga pogosto zanemarimo – čustvenem. 

Da je oseba čustveno zdrava, mora uspešno prepoznati čustva, jih pravilno izraziti in jih sprejeti. Ko to dosežemo, se posledično to pozna pri komunikaciji in nenazadnje pri odnosih. 

Adelina Kraja

Kaj je to vizija in zakaj je ključnega pomena za dolgoročno uspešnost poslovanja?

Ko podjetnikom postavim vprašanje, kakšna je njihova vizija, velikokrat slišim:

  • Naša vizija je realizacija prometa.
  • Kakšna vizija neki, potrebno je vendar delati.
  • Pustite vi vašo vizijo, raje nam povejte, kako bomo to dosegli…

Pa sem podjetnika vprašal, kakšen je njegov cilj. Odgovoril me je, da je vse kar ga zanima to, kako bomo zadeve izvedli. Ker je tudi po pol ure mojega tolmačenja, zakaj je postavitev cilja izjemnega pomena, še vedno vztrajal pri svojem, sem obrnil ploščo.

»Jutri greva na izlet«, sem mu rekel. »Kam?«, je vprašal. Natančno to! Torej morava postaviti cilj, če želiva definirati način potovanja. Način potovanja pa je (najina) strategija. Ta dva na videz abstraktna izraza sta v resnici zelo enostavna.

Vizija je cilj, ki ga želimo doseči v prihodnosti. Strategija je pot po kateri moramo iti, da bomo s čimnižjimi stroški dosegli čimveč oz. če hočete, večjo realizacijo prometa…

In kaj če cilja – vizije nimamo napisane? Kako lahko potem vemo, ali bi lahko bili še bolj uspešni?! In če nimamo strategije? Predstavljajte si maratonca, ki brezglavo teče, ker si ni pripravil načrta za optimizacijo poti, svojega teka…  Bo dosegel optimalen rezultat? 

Uroš Kavs